Krka

V teh dezevnih jesenskih dneh sem se zamislil, kako sprememba ure na zimski cas, vedno krajsi dnevi in vedno bolj hladno ozracje vplivata name. Ni minil niti mesec dni in ze imam obcutek, da sem vedno v prostorih in da zadiham zrak samo tistih par sekund med domom in avtom oziroma avtom in delovnim mestom. Ni cudno potem, da postane clovek kar malo popadljiv. Kot da ni zadosti, je vceraj tehtnica pokazala 2 kg vec kot ponavadi, oziroma 4 kg vec kot v zlatih cajtih. Jajks!

Ok, to se slisi mal babje, I know, sam problem je, ker je komaj sredina novembra in ce bi bila ta 2 kg v obliki misicne mase, bi bila ena pesem, ampak je v obliki… pudinga. Damned!

Jah nc, se bo treba primit v roke in nekaj ukrenit. No, medtem ko bom cakal, da se oblaki razkadijo, bom obujal spomine, kako lepo je ob Krki julija mesca.

Poletje=[mode: OFF], Blog=[mode: ON]

Ok girls and two boys. Zdej je pa res ze cas, da neki napisem. Ze tri mesce je stanje isto. To ni nobeni reci podobno. Wtf imam pol blog? Eno ze vidim, kako se ob tem tolce po celu in misli: “ja ddddd!!!!”

Ja ja ok, jebat ga. Je bilo pac poletje vmes, ok? Cez poletje je treba pohajat, treba bit na zraku in uzivat na soncku, ne pa gnojit pred PCjem. Se strinjamo? Itak, da se.

No kakorkoli, poletja ocitno ne bo v nase kraje se kar nekaj casa, zato bom pac celo zimo obujal spomine, kako lepo je bilo. Upam, da bom tako lazje pricakal novi val toplih dni.

Poletje 2008 je bilo noro in prepolno vsega, vendar kje naj zacnem? Na zacetku? Na koncu? Nekje vmes? Ajde nekje vmes. Recimo avgustovski obisk České republike.

Odkar se po sivih poteh potepam tudi z motorjem, tega bo sedaj ze 8 let, sem vsako poletje za nekaj dni odrinil v italijanske Dolomite in Centralne Alpe (bognedaj pomesat teh dveh imen pri domacinih, ko poimenujes tamkajsnje hribe), kjer se lahko dodobra nauzijes neskoncnih in odlicnih cest, prepolnih ovinkov in dih jemajocih razgledov iz prelazov, katere naskakovat je milo receno, orgazmicno. Aaahhh. :)
(samo motoristi bodo razumeli zgornje besede, ostali ne niti poskusat )

Vseeno pa se po sedmih letih clovek tudi tega navelica, zato je bilo letosnje povabilo v Brno prava odresitev, vendar ne kar se tice cest. Na-a. Se dobro, da je med Slovenijo in Cesko prelepa Avstrija z njenimi odlicno oznacenimi cestami. Tako sem vsaj dobil mojo dozo ovinkov in razgledov, saj bi brez tega, jah, bi bila kriza.

Po drugi strani Ceska postreze z drugimi zanimivimi stvarmi.  Tako se lahko na primer pacis in v Ceskem naglasu prebiras napise na znakih

ves zmeden bulis v vrata, kjer pise

in

(kasneje mi je gostiteljica povedala, da ce bi pisalo “rini” alpa “vleci” bi bili pa oni vsi zmedeni)

 

opazovat, kako velik procent avtomobilov je Skod

(To je sicer Lada, ampak je bila lepo postimana)

se sprehajat po okoliskem podezelju

it na pivo, ki je, za razliko od nasih dveh, dosti bolj pitno, saj ni tako grenko

in seveda Cehinje, ki so v veliki vecini zelo lepe in postavne punce.

Se strinjamo?

 

E! Za moske bralce pa se bonus: poljub s Ceske.

Ahoj!

Peko By GACHO

Se malo fotk s predstavitve omejene kolekcije zenske in moske obutve Peko by Gacho. Tokrat s scepcem slovenskega zvezdnega prahu.

 

 

Ali so novinarji pod stresom?

Dejstvo, da vlada (ali kar nas premier?) pritiska na novinarje skozi take ali drugacne vzvode in s tem odloca, o cem se bo pisalo in o cem ne, nam je vsem jasno. Da pa so novinarji pot tako hudim stresom, da se morajo celo med dogodki sproscenega tipa, kot je bila vcerajsnja predstavitev najnovejse kolekcije Peko by GACHO, napijat s pomirjevalnimi substancami, je to nedvoumno znak, da se v slovenskem novinarstvu izvajajo res hudi pritiski.

Vsem v razmislek dodajam spodnjo sliko.

 

Baron

Mesec dni nazaj sem pisal o sosedovi nenavadni domaci zivali – kraljevem pitonu. No, taisti sosedje so se znova izkazali, ce lahko tako recem, in za novo domaco zival kupili nekaksnega temnopoltega domacega prasica. To bitje v zivo zgleda in se obnasa kot en sesalec. Ze sama podoba in oblika spominja na sesalce iz sedemdesetih letih, ko so le-ti bili v obliki tube, z ene strani pa jim je strlel dolg rilec. Ta simpaticni prasic s svojim neprestanim oink-oink oglasanjem povoha in poje vse kar mu pride pred smrcek, podobno kot s sesalcem pa se zgodi, ce ti vohlja golo kozo: ce pride preblizu, se vakumsko prilima gor in nasmeh na vasih ustih je zagotovljen.

Everybody, meet Baron.

Marcevska Spanija – Vol. 2

Zaradi ogromnega povprasevanja () po fotkah marcevskega obiska glavnih katalonskih mest bom, samo za vas dragi komentatorji, objavil se par njih. Buona visione.

Fiat 500

“Kaj mi je pisala zena??”

El Palau de les Arts Reina Sofía

“I said one photo only!”

Las Fallas

Las Fallas

Las Fallas

Valencia

Bicikel za osmih?

Ne, ne morete si predstavljat, kako je disala tale tortilla

in kako so se nekaterim cedile sline.

Marcevska Spanija

Imam se za cloveka, ki ljubi poletje in nastavljanje soncu, zato je bil marcevski obisk Spanije kot en lov na pomlad, ki se je nasih krajev takrat se zmeraj uspesno izogibala.

Medtem, ko ste se nekateri za velikonocne praznike vozili po plundri, smo se drugi sprehajali po Valenciji nad katero se je razprostiralo jasno nebo, ulicni termometri pa so prikazovali temperaturo 24′C.

 

V Valenciji smo bili v drugi polovici marca, ravno v casu, ko mesto praznuje Las Fallas.

V tem casu je mestno jedro zaprto, saj se po ulicah vijejo sprevodi, vsak od njih pa predstavlja svojo skulpturo, ki so jo oblikovali skozi celo leto posebej za ta praznik.

Zadnji dan praznika, ki traja dva tedna, nastopi La Cremá, to je noc, v kateri ob polnoci vse umetnine zazgejo v stevilnih trgih in kriziscih po Valenciji, medtem ko zmagovalno skulpturo zazgejo kasneje.

Mi smo bili v Valenciji zadnjo noc ognjemetov, poimenovano La Nit de Foc, oziroma noc ognjev. Ognjemeti se namrec zadnje stiri dni pred tem stopnjujejo po moci in dolzini.

Preostanek tedna sva z Janijem prezivela v Barceloni, kjer sva pretezno spoznavala night life, kakopak.

No, takoj za Valencijo je bil sicer planiran tudi kulturni dan ampak sva ga zaradi takih ali drugacnih razlogov skoraj cel teden prestavljala na naslednji dan. Naposled nama je koncno uspelo in smo si, kljub malo slabemu pocutju, ogledali Gaudijeve balkone

park Guell

Sagrado Familio

mimo Font Màgica do Palau Nacional

in potem nazaj na Plaza de Espana.

Se najhuje nama je bilo na koncu, ko smo se morali vracat iz ze skoraj rajskih in soncnih 21°C v Gironi

nazaj v temacnih in dezevnih 7°C v Trevisu. Bljak!

Cloveka v takih primerih prime skusnjava, da bi ugrabil letalo in ga preusmeril nazaj od koder je prisel.

Pa ni vazno kam, samo, da je juzno od Pirenejev.

Za zakljucek lahko povem, da je Barcelona noro mesto in da to zagotovo ni bil moj zadnji obisk.

Viva la espana!

Prvomajski trip to Brda

Ze res dolgo dolgo casa nisem prezivel tako lepega prvega maja. Ce pogledam prejsnja leta sem skoraj vedno delal, ce pogledam se nazaj, ko smo se na prvomajske izlete odpravljali se s starsi in bratom, so to bili bolj ko ne fiaskoti. Mater je seveda zelela, da bi praznik preziveli skupaj, oce je hotel gledat nogomet in brat je hotel spat, ker se mu je kresovanje zavleklo maaaalo bolj pozno v noc.  In jaz? Ja jaz sem bil itak privezan z verigami ob PC, tako da so me morali vsakic znova rezat proc. Oh, cajti geekizma. Hehe.

Ce se pa po drugi strani sam odpravis na tovrstni izletic, je pa to cisto neka druga izkusnja. Tako smo se Jerneja, Iva in moja malenkost v skoraj popolnem vremenu nahranili s polno mero kulture

plesa

glasbe

botanike

geologije

arhitekture

enologije

in seveda fotografije.

Vmes smo si z razgledne tocke ogledovali Goriska Brda

ugotavljali ali je bjonda ali je bjondo

in si nostalgicno ogledovali staro saro, ki so jo iz kleti ali podstresij za prodajo privlekli na dan domacini.

In ja, tudi Giannija smo najdli!

Skratka, nema da nema!

Ham!

Ker imam tarnanje mojega EF-S 18-55mm f3.5-5.6, kako je vedno sam in brez nobene druzbe, cisto vrh glave, je prejsnji teden padla odlocitev, da mu zrihtam druzbo.

Mali bratec slisi na ime EF 50mm f1.8 II, tukaj pa so ze prvi rezultati.

 

Tako. Najedli smo se, zdaj pa siesta!

End of the world??

To se sprasujem, ko na nebu zagledam take oblake.

Povrh vsega se naslednji dan zbudim in na zapestju najprej zagledam, da sem bil od nekoga nekje oznacen.

Life can be scary sometimes.